Zgodovina mangulice sega v 19. stoletje, ko so križali srbsko šumadijsko pasmo z madžarskimi pasmami iz Szalonte in Bakonyja ter divjo svinjo. Sprva so jo redili za mize avstro-ogrskih plemičev, a je po razpadu cesarstva počasi začela izginjati in je najnižjo točko dosegla pod madžarskim komunizmom, ko jo je vladna politika zaradi počasne rasti in skromnejšega prirastka spravila na rob izumrtja. Pred nekaj leti pa so nekateri prašičerejci zopet začeli odkrivati to pasmo in vse njene kvalitete.

Danes poznamo tri pasme mangulice: svetlo sivo, temno s svetlim trebuhom in temno rjavo. Njeno meso se odlikuje z marmorirano maščobo, katere videz, okus ter visoka vsebnost nenasičenih omega 3 maščobnih kislin zelo spominja na maščobo najdražje in med gurmani najbolj cenjene japonske govedine pasme kobe. Vsebuje kar 30 % več maščobe kot druge pasme, kvaliteta njene masti in bele slanine pa je vrhunska zaradi vsebnosti stearinske kisline, ki dokazano znižuje slab holesterol. Priporočajo jo mnogi svetovalci za zdravo prehrano. Ker imata meso in maščoba te živali med 50 in 70 % manj slabega holesterola od drugih prašičev, je to meso v tem smislu celo bolj zdravo od piščančjega. Je temnejše kot pri navadnih svinjah in je prepredeno z maščobnimi žilicami, nekoliko sladkasto in izredno okusno.

Ker mangulico redijo v prosti reji in živi podobno kot divje svinje, je ta pasma izrazito odporna na mnoge bolezni, ki pestijo običajno rejene domače svinje. Ko se skotijo, so pujski progasti, pozneje pa potemnijo in proge izginejo. Svinje skotijo dvakrat na leto od 2 do 7 pujskov. Prehranjujejo se zgolj z naravno hrano, predvsem z želodom in žiti. V njihovi prehrani ni antibiotikov ali hormonov, zaradi česar počasneje dosežejo svojo idealno težo 140 kilogramov, za kar potrebujejo 2 leti. Suhomesnati izdelki mangulice zorijo do 12 mesecev. Mangulice vseskozi rijejo po zemlji, kjer brskajo za črvi in odkopavajo korenine ter trše robide.

MANGULICE NA NAŠI KMETIJI

Na naši kmetiji dajemo velik poudarek doma vzrejenim prašičem pasme mangulica. To so kodrasti pujsi, ki od daleč spominjajo na ovce. Pujse imamo skozi celotno leto na prostem na paši. Njihovo meso je nekaj posebnega, saj je zelo kvalitetno in bolj zdravo od navadnega prašičjega mesa.

Iz mangulic izdelujemo kar nekaj izdelkov: panceto, pršut, suho klobaso, ledja, salamo “špehovko”, ocvirke in mast.
Zadiši pa tudi po domači jetrni pašteti.

Svež jabolčni sok, imenovan tudi sladek mošt, je takoj iz stiskalnice motne barve. Okus pa omamno svež. Različne študije dokazujejo, da imajo polifenoli z antioksidantivnim učinkovanjem in druge pomembne snovi v jabolčnem soku pozitivne ali celo zdravilne učinke na želodčno-črevesni trak. V knjigi Jabolčni sok, mošt, jabolčnik je zapisano, da se jabolčni sok ponaša še z mnogimi drugimi za zdravje pomembnimi lastnostmi, saj ima zelo malo kalorij, komajda kaj beljakovin ali maščob. Bogat je z vitamini in hranljivimi snovmi.

Mošt je popolnoma naraven in eden najstarejših kulturnih napitkov. Splošen opis, da je mošt prevret sok iz hrušk in jabolk, v nobenem primeru ni zadovoljiv. Mošt je mnogo več. Če je brez dodatkov, je popolnoma biološka pijača. Vsebnost alkohola je lahko od 5 do 8 volumenskih odstotkov, kar je odvisno od vsebnosti sladkorja v sadju, ki smo ga uporabili. Mošt vsebuje veliko vitamina C, pomembne minerale, kot sta kalij in magnezij. Ker so v moštu kot tudi v jabolčnem soku še droži, ki imajo dobrodejen učinek na želodčno-črevesni trakt, ima mesto med domačimi favoriti v družini alkoholnih pijač.

Jabolčni mošt, jabolčno vino - jabolčnik, äppewoi, cidre, cider, viez, scrumpy ali znan tudi pod kakšnim drugim imenom - ima dolgo zgodovino. Najdbe stisnjenega sadja pričajo, da so prevreto pijačo poznali že Germani. Kot so se širili nasadi jablan, najdemo tudi sledi o prisotnosti mošta vsepovsod po Evropi. Rimljani so umetnost kletarjenja tako vina kot sadja prek Alp prenesli v osrednjo Evropo. A jabolčno vino je razširjeno tudi v drugih delih Evrope. Na severu Španije, predvsem v provincah Baskije, radi pijejo sidro, to je iz jabolk narejena pijača, ki se prileže ob večerji. Tudi Francozi se ne branijo te pijače, ki jo poznamo pod imenom cidre, Angleži pa kot cider. Priprava in okus se močno razlikujeta od tradicionalne priprave mošta v južni Nemčiji. Francoski cidre (iz jabolk) in poire (iz hrušk) sta specialiteti, priljubljeni predvsem v severni Franciji. Značilnost tega soka je vretje v steklenici. Že med nalivanjem v kozarec lahko opazimo živahno penjenje, ki daje pijači značilen okus.

Cider, ki ga pijejo v Angliji, se močno razlikuje od domačega mošta ali jabolčnika. Zaradi dodanega sladkorja je vsebnost alkohola kar od 12 do 14 volumenskih odstotkov, zaradi česar ga lahko tudi dalj časa skladiščimo. Pred polnjenjem ga razredčimo z vodo in tako znižamo vsebnost alkohola. V nasprotju z regijami južne Nemčije ga skoraj v vsakem lokalu strežejo neposredno iz soda. Druga različica je scrumpy. To je cider, močan, moten, z veliko alkohola, znan v jugozahodni Angliji.